Milan Jazbec, Diplomat, redni profesor diplomacije in pisatelj. Doma je iz Sp. Pohance, živi v Ljubljani.


Izobrazba
Zaposlitve
Znanstveni in strokovni članki
Knjige
Predavanja
Ostale aktivnosti
Priznanja in odlikovanja
Dobrodelne dejavnosti


Milan Jazbec je doma iz nižinske vasice Pohanca severno od Brežic, kjer je bil rojen leta 1956. O njej pripravlja že drugo knjigo. Osnovno šolo je z odliko končal v Artičah leta 1971, z odliko maturiral na gimnaziji v Brežicah leta 1975 ter diplomiral z odliko iz novinarstva leta 1981 in z oceno prav dobro iz obramboslovja leta 1983 na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo Univerze v Ljubljani. V Beogradu je končal diplomatsko šolo na tedanjem zunanjem ministrstvu leta 1988. Doktoriral je na Univerzi v Celovcu leta 2000 in pridobil naziv doktor filozofije. Leta 2004 je bil na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani izvoljen v naziv docent, leta 2009 v naziv izredni profesor, spomladi leta 2015 pa ga je Senat Univerze v Ljubljani izvolil v naziv redni profesor za področje diplomacije.

Izvirno razvija znanstveno disciplino sociologija diplomacije, a hkrati poučuje diplomacijo tudi za osnovnošolce. Odmevna je bila njegova knjiga Uspeh na dlani, v kateri je skupaj s skupino nekdanjih osnovnošolcev z domače osnovne šole predstavil formulo za uspeh v življenju.

Od leta 2005 predava diplomacijo na Fakulteti za državne in evropske študije, Kranj (občasno tudi na Fakulteti za družbene vede). Predaval je na številnih univerzah v tujini, npr. Columbia New York, Dunajska diplomatska akademija ter v Ankari na Bilkent, METU in Ankara univerzah. Je član številnih združenj, npr. izvršnega odbora Slovenskega politološkega društva in Slovenskega društva za mednarodne odnose. Prav tako je član Slovenskega centra PEN. Je tudi odgovorni urednik mednarodne znanstvene revije European Perspectives. Za svoje delo je prejel več priznanj: leta 1995 častni kovanec mesta Celovec, leta 2005 visoko avstrijsko državno odlikovanje veliki zlati častni znak z zvezdo za zasluge za Republiko Avstrijo in leta 2013 srebrno medaljo Slovenske vojske.

Prva zaposlitev je bila v politiki, in sicer profesionalni član predsedstva slovenske mladinske organizacije, od novembra 1980 do oktobra 1981. Zatem je delal v gospodarstvu, in sicer kot nekdanji štipendist v VIPAP – Tovarni celuloze in papirja Krško, najprej kot novinar (februar 1982 do junij 1985) in potem kot direktor administracije do oktobra 1987. Od oktobra leta 1987 je v diplomatski službi: do junija 1991 v Beogradu v zveznem sekretariatu za zunanje zadeve, od junija do decembra 1991 pa v Celovcu kot zadnji jugoslovanski konzul. Vmes se pridruži slovenski diplomaciji in na osnovi navodila ostane v Celovcu. Od januarja 1992 do septembra 1995 je prvi slovenski konzul v Celovcu, nato vodja konzularnega sektorja v slovenskem zunanjem ministrstvu do septembra 1996. Sledijo štiri leta v Stockholmu, najprej odpravnik poslov eno leto in zatem tri leta namestnik veleposlanice (diplomatsko pokrivanje petih nordijskih držav, in sicer Švedska, Danska, Finska, Norveška, Islandija, in treh baltskih držav, in sicer Estonija, Latvija, Litva). Po vrnitvi domov oktobra 2000 je nekaj časa vodja sektorja za analize v zunanjem ministrstvu.

Od decembra 2000 do novembra 2004 je bil državni sekretar za obrambno politiko in mednarodno sodelovanje na ministrstvu za obrambo. Po zaključenem mandatu se je vrnil na zunanje ministrstvo, kjer je najprej delal v Sektorju za varnostno politiko ter bil član delovne skupine za predsedovanje OVSE, od septembra 2006 do avgusta 2010 pa je vodil Sektor za načrtovanje politik in raziskave. V tistem času je bila pod njegovim vodstvom izvedena pionirska raziskava Enake možnosti v slovenski diplomaciji, ki je bila objavljena v odmevni izvirni znanstveni monografiji in kasneje izdana tudi v angleškem jeziku.

Od septembra 2010 do avgusta 2015 je bil četrti slovenski veleposlanik v Turčiji, akreditiran nerezidenčno v Libanonu, Siriji, Azerbajdžanu, Iraku in Iranu. V tem času organizira prevode sedmih slovenskih literarnih del v turščino v skupno 12.000 izvodih (D. Jančar, Eva Petrič, A. Aškerc, M. Jazbec) ter angleško-arabski prevod Pravljice o črnem šejku z rdečo rožo Vitomila Zupana. S Turčijo je bilo na njegovo pobudo marca 2011 sklenjeno prvo slovensko strateško partnerstvo in v nadaljevanju povečano število slovenskih častnih konzulov v Turčiji s štiri na devet, vsi so veliki in pomembni poslovneži na strateški ravni. Po vrnitvi domov je od septembra 2015 do avgusta 2016 na zunanjem ministrstvu vodil Sektor za evropske države. Od septembra 2016 je šesti slovenski veleposlanik v Makedoniji. Februarja 2017 je postal častni občan mesta Štip, kjer je od oktobra 1981 do februarja 1982 služil vojaški rok.

Njegova bibliografija v sistemu COBISS beleži 429 vpisanih enot, od tega več kot sto znanstvenih in strokovnih člankov s področij diplomacija, mednarodni odnosi in obrambno-varnostne ter sorodne teme. Njegove knjige (avtor, soavtor, urednik, sourednik, prevodi in ponatisi) so izšle v 38 izdajah in v 6 jezikih (slovenski, angleški, nemški, albanski, turški, ruski), od tega skoraj polovico o diplomaciji v 4 jezikih (slovenski, angleški, albanski, ruski). Prvo knjigico je naredil kot predšolski otrok.

Ima dolgoletne izkušnje iz diplomacije, gospodarstva, akademske sfere, novinarstva in politike ter pomembne izkušnje iz vodenja velikih domačih in mednarodnih poslovnih in upravnih sistemov ter dogodkov in projektov. Aktivno obvlada angleški in nemški jezik ter nekaj slovanskih jezikov.

V mladosti se je navduševal nad Beatli in v Tedenski tribuni bral Mustrovega Zvitorepca (in pozneje v vseh dosedanjih izdajah). Prebral je vsako knjigo, ki mu je prišla pod roke, igral košarko, se ukvarjal s tekom in plavanjem, vsestransko radoveden pa je še danes. Užival je v vsakdanjem delu doma in kmečkih opravilih pri sosedih, okoliška narava s potokom Močnikom in z gozdom Črna mlaka pa mu je bila drugi dom. Takrat se je naučil, da narava nikoli ne počiva in da tudi človek lahko ves čas dela ter v tem uživa. S tem si je že v rani mladosti okrepil spoštovanje do narave in ljudi ter samozavest, naslonjeno na pristnost in odprtost. Poudarja, da je smeh pol zdravja in da odpira vsa vrata. Vse navedeno je njegov moto še danes. Ves čas ohranja čvrst in stalen stik z domačim okoljem, kadar mu čas dopušča, pa predava po slovenskih osnovnih šolah o svetu in domovini.

Je odprt in dovzeten, sproščen in preprost, a obenem pa tudi pretehtan in spontan, zadržan in družaben. Verjame v pozitiven odnos do življenja in soljudi ter izžareva veliko pristne energije ter socialne in čustvene inteligence.

Jazbec – badger (angl.), der Dachs (nem.), blaireau (fr.), barsuk (r.), jazavac (srb.), meles (lat.).

Čokata žival z dolgim ozkim gobcem in sive barve, iz rodu kun, spada med zveri, človeku ni nevaren. Živi v nižinskih travnatih predelih, blizu gozdov, ljudi se izogiba in je nočna žival. Telo je čokato in dolgo do 90 cm, poraslo z dolgo, ščetinasto dlako, na hrbtu sive barve, trebuh črnkasto rjav, na beli glavi sta dve črni progi od oči prek ušes. Ima podolgovat gobec, široke in in tope zobe in močne šape za kopanje. Razširjen je po vsej Evropi ter v zmernem podnebju Azije, v Amerike in Afrike.




Foto: Franz Kattnig, Štalenska gora, Gosposvetsko polje, Avstrija, pomladi 2007
 

Kazalo strani

Milan Jazbec 2011 - Vse pravice pridržane - Izdelava spletnih strani